Zasnežena februarska pravljica nad Lipanco med macesni in nad njimi – tisočeri obrazov Mrežc, odetih v svežo belino

Pozdavljeni,

Nad Pokljuko se pozimi pojavi čudovita pravljica okrog gozdne meje in tik nad njo. Tam je najprej svet smrekovih gozdov, nato macesnovih gozdov s posameznimi smrekami in na koncu svet rušja s posameznimi drevesi, med njimi mnogimi viharniki. Vse to je odeto v valovit bel svet. Enega od teh prelepih kotičkov smo že obiskali. Podali smo se prek Lipance na Okrogleža in Debelo peč. Vendar že tik nad Lipanco se nahaja gora tisočerih obrazov. To so Mrežce. Te niso tako lepa kupola kot Brda ali Okroglež, a njihov greben krasijo številni macesni in smreke, ki  pozimi v nasprotju z rušjem kukajo iznad beline snežne odeje. Še ena posebnost Mrežc je, da se po vršnem grebenu macesnov gozd potegne proti vrhu grebena in postopno postaja vse redkejši, povsem na vrhu pa ostane le še nekaj manjših viharnikov. Torej gre za macesnov svet tisočerih obrazov s posameznimi smrekami. Pot začenjamo v strnjenem macesnovem gozdu, nato postaja redkejši, še višje gre za mozaik skupin dreves in odprtega sveta, najvišje pa odrt svet s posameznimi manjšimi smrečicami in macesni. Sredi prisojnega pobočja je sicer v zgornjem delu travnat pas med rušjem, zato je le-ta tudi poleti odprt.

Tik nad Lipanco se bohotita dva vrhova, ki krasita amfiteater panorame nad planino. To sta desno Lipanski vrh in levo Mrežce. Vrhova sta le nekaj metrov stran en od drugega, zgolj nekaj metrov višji je Lipanski vrh. Ju pa preseka manjša škrbina, ki je sicer globoka manj kot 20 metrov, a je pozimi neprehodna, zato sta oba vrhova dostopna vsak s svoje strani. Poleti gre le za krajši z jeklenicami zavarovan odsek med rušjem in skalami, a nič posebnega. Pozimi pa je zelo izpostavljena in pravi mali alpinistični odsek. Pogosto je tudi polna zametov in ob ne povsem stabilnih razmerah tudi za alpiniste prenevarna, saj nikoli ne veš, kdaj se neutrjeni zameti utrgajo v globino ostenja nad Krmo, zato je pogosto povsem neprehodna.  Veliko pogosteje kot Lipanski vrh, so pozimi obiskane Mrežce, saj je pot do tja od koče na Lipanci najkrajša, ob plazovitih razmerah pa tudi precej varnejša, kot pot na Lipanski vrh. Zložna pobočja vrhov nad Pokljuko so sicer marsikje dokaj varna v plazovitih razmerah, a marsikje napoti vseeno lahko naletiš na manjše strmine ali krajše odseke, kjer se lahko sprožijo manjši plazovi. Najbolj se takim odsekom ogneš na Mrežcah. Tja vodita z Lipance dve poti, ki se na grebenu pod vrhom srečata. Običajno pa se takoj po sneženju utre smučina in gaz po desni strmejši poti, saj daljša položnejša, ki naredi ovinek, preči strmejše pobočje, ki je vseeno lahko plazovito.

Pa se podajmo še sosednji pravljični kotiček nasproti Brd in Debele peči. Tokrat pa si izberimo drugo zimo leto kasneje (2019), ki je povem drugačna kot prejšnja, izberimo pa si tudi drugo obdobje zime v začetku februarja. Ta zima je v nasprotju s prejšnjo bila v predvsem delu zelo revna s snegom, ki ga je bilo le za vzorec, sončne lege pa so bile pogosto tudi povsem kopne. Zato take idile, kot smo je bili deležni nad Lipanco prejšnjo zimo v začetku decembra, tokrat ni bilo. Konkretnejše sneženje je gore v bolj zasneženo podobo odelo v drugi polovici januarja.  Tako so bile tokrat v začetku februarja razmere nad Lipanco zelo podobne kot leto pred tem v začetku decembra. Na vrhu je bilo dober meter snega, na Pokljuki pa pol metra. A med zadnjim sneženjem je bilo tokrat  daljše obdobje dežja, snežilo je ves čas le po vrhovih. Ponekod na planoti se je nabrala tudi voda. Na koncu je sicer povsod snežilo, a na planoti je bil sneg moker, takoj po sneženju pa je sledil topel dan z več oblaki kot sonca, sneg se je spodaj ojužil in odpadel z dreves. Tista prava sončna idila se je pojavila dan kasneje, vmes pa je v jasni noči sneg na planoti pomrznil, zato je bil v spodnjem delu skorjast. Zgoraj je sneg ostal suh, skorje ni bilo in drevesa so ostala zasnežena, saj veter ni bil premočan, da bi ta sneg spihal.

Pa se podajmo še v ta zasneženi raj nad Lipanco. Tokrat so bile razmere na cesti do planine Zajavornik prezahtevne za osebni avto, primerna je bila ob veliko trdega snega in ledu le za gozdarje. Zato svojo pot začnimo pri Šport hotelu in se od tam podajmo peš do Javornika. Tudi tokrat se bomo odpravili s krpljami, saj je v snežnih obdobjih zime pogosto shojeno le do Lipance, naprej pa se podajo predvsem smučarji in krpljarji. Na gozdni cesti do planine (to je druga cesta kot od Mrzlega Studenca, vodi do poseke pri planini in nas privedena nasprotno stran planine) krplje še niso bile potrebne, saj so jo plužili, ponoči pa je pomrznila. Natakniti jih je bilo potrebno pred planino, da se ne bi udiralo skozi skorjo. Ob prihodu na planino na pogled dobimo kontrastno sliko med planoto in vrhovi nad njo.

Tokratni razgledi po planini Zajavornik. Pred nami je sončen in precej jasen dan. Poljane na planini so skorjaste, snežna odeja je tudi luknjičasta, kar je posledica vmesne odjuge. Drevesa na planoti so povsem zelena, saj so izgubila sijaj beline po tem, ko so jo minuli dan spodile pozitivne temperature. Gorski svet nad planoto pa je povsem odet v belo in podali se bomo v pravi raj. Če je Debela peč na zgornji sliki zadnji višji vrh na desno, pa so Mrežce prvi na levo.

Med zložnim vzpenjanjem po planoti je bila pot olajšana s smučino in gazjo Krpljarjev minulega dne, ki je ponoči pomrznila. Kulisa je bila ves čas podobna kot na planini, se je pa pojavilo nekaj kopren, ki so za krajši čas zakrile sonce. šele ob prihodu na strmejši vzpon do Lipance pa se je na smrekah začel pojavljati sneg. Če je bilo zjutraj na planoti hladno, je na pobočju sonce dopoldne že ogrelo ozračje.

Šele ob prihodu do dolinice pod Lipanco pa smreke začnejo dobivati malo bolj zasneženo podobo, v ozadju pa se začenja odkrivati zasneženi raj. Poleg kopren se za krajši čas pojavi tudi nekaj kopastih oblakov, a ravno ob prihodu na Lipanco se oblaki umaknejo soncu, pomaknejo nad vrhove, sonce pa ponovno zasije s polno močjo.

Ob prihodu do koče na Lipanci pa se začenja pravi zasneženi raj. Dopoldne modro nebo nad vrhovi krasi tudi nekaj oblakov, ki pa so začeli razpadati tako hitro, kot so nastali. Proti Mrežcam je bilo že prejšnji dan polno obiskovalcev, drugam pa še nikogar. Morda kak dan kasneje, ko so se snežne razmere  postopno umirile. Nekaj malega je višje bilo tudi vetra, a premalo da bi spihalo zasneženo idilo, bilo je prav tako spet hladneje.

Pa se podajmo med raj med macesne. Najprej nas pot vodi po vzhodnem pobočju na greben Mrežc, zato je ponekod ob kratkih dnevih več sence, popoldne pa se sonce hitro skrije in je to pobočje v senci. Razpadajoči oblaki nad nami sprva še bogatijo modro nebo.

Ko se dvignemo samo malo višje je sonca že več, sonce pa na vzhodnih pobočjih čez dan meče dolge sence prečno na pobočje polno zasneženih macesnov s kako smreko vmes.

Macesni se v tem gozdu takole dvigajo v višave, neg jim zakriva gole zlatorjave veje, nad njimi pa je čisto modro zimsko nebo.

Takole pravljično izgleda zelo valovito strmo pobočje s strani, desno v ozadju nad gozdom pa Mrežce in Lipanski vrh. Od umikajočih se in razpadajočih oblakov je desno ostalo le še nekaj rahlih belih pack.

Pa se podajmo naprej skozi te prečudovite v belo odete macesnove gozdove če valovite kuclje na strmem pobočju. Gozd je še strnjen,  kot pogosto macesnov gozd, dokaj redek.

Ko prispemo višje se pobočje uravna na zložnejše in precej manj valovito pobočje, ki je polno smučin. Preidemo na mozaik odprtih mest in skupin zasneženih macesnov, ki so višje že po rasti manjši. Modro nebo ponovno krasi nekaj rahlih belih pršev nastajajočih in v istem trenutku razpadajočih oblakov, pojava značilnega za veter in sušenje zraka, ko pride do konvekcije ob trenju v ozračju, skoraj istočasno pa se oblaki spet posušijo. Zrak je bil ta dan tipičen mrzel zimski. Je bil pa to tisti zmeren zimski mraz med -5 in -10°C, večjega mraza pa ni bilo.

Čudoviti razglede prečno na pobočje na še nekoliko višje macesne na robu bolj strnjenega gozda. V ozadju desno se med njimi odkriva Stol.

Še višje so drevesa že tipične majhne rasti, dvignili smo se dokončno nad gozdno mejo. Še vedno je veliko smučin, ki so jih povsod ustvarili smučarji med prostim vijuganjem navzdol. Teren je še rahlo valovit, na nebu pa je sem in tja še kak osamljen oblačni prš.

Fantastični pogledi navzdol na odkrivajo zasnežen macesnov gozd pod nami. Pod njimi še zasnežena Pokljuka, za slednjo pa Ljubljanska kotlina, ki pa ni več odeta v belo. Ob zadnjih padavinah je po nižinah zgolj deževalo in spralo tisto malo snega, kot ga je to zimo bilo zgolj v drugi polovici januarja. Na vzhodnem delu obzorja so oblačne koprene, ki so dopoldne za krajši čas nastale, razpadle. V ozadju pa je nad hribi in okoli Kamniško Savinjskih Alp nastalo nekaj kopastih oblakov.

Postopno po pobočju prispemo na vrh južnega grebena Mrežc, ki pa se še vedno kot zložno pobočje vzpenja proti vrhu Mrežc. Krasijo ga prekrasni zasneženi utrinki smrek in macesnov v čisti modrini zimskega neba.

Pa nadaljujemo sedaj po odprtem zložnem pobočju po južnem grebenu proti vrhu. Med strnjenimi manjšimi skupki že kar pritlikavih macesnov se vije utrjena in dokaj široka smučina, hkrati tudi gaz krpljarjev. Ob njej pa sledi vijuganja smučarjev ob spustu z Mrežc.

Za pobočjem se začnejo odpirati razgledi po vrhovih nad Pokljuko proti Viševniku in na ostenja nad visokogorski svet nad Krmo. V kombinaciji z osamljenimi malimi drevesi pred nami so to zares fantastični prizori. Prav tako so s oblaki dokončno posušili in nebo je povsem čisto modro.

Po zasneženem grebenu odetem v belino smučina postana ožja in manjša. Na vrhu so obiskovalci izbrali dve poti, zato je vsaka manj izrazita koz prej skupna smučina. Približujemo se predvrhu Mrežc pred nami, za katerem se skriva glavni vrh, ki s tega mesta ni viden. Tudi na tej strani je nebo dokončno čisto temno modro.

Predvrh Mrežc je kupola, ki jo krasijo posamezna sedaj že zares pritlikava drevesca, med katerimi pa je več smrečic kot macesnov. So povsem odeta v belo, dodatno k belini prispeva Ivje, saj so bile gore v minulih dneh poleg padavine zavite tudi v meglo.

Fantastična panorama je pred nami tudi, če izpod predvrha ozremo po valovitem pobočju, ki je za nami, z Spodnjimi Bohinjskimi gorami v ozadju. Pogled je lahko odprt, še lepši pa je, če ga pred nami krasi kaka mala smrekica.

Še veliko pa je tudi fantastičnih utrinkov z okolice predvrha po pobočju prečno s Triglavsko skupin in nadaljevanjem vrhov pod Pokljuko nasproti njej za nami. Prav poseben utrinek je, kadar se nam Triglav ujame med smrečice (zgoraj).

Sedaj pa se približujemo končnemu vrhu Mrežc, ki ga ozremo s predvrha. Vrh je razen par smrečic povsem odprt. Je pa bilo na vrhu nekaj več vetra kot nižje pobočju, zato je smučina pod vrhom nekoliko spihana, a še vedno lepo speljana.

Pred prihodom na vrh se odprejo spet lepi pogledi na zatrep planine Lipanca in kotanjastega vznožja strmih pobočij Lipanskega vrha in Mrežc nad Lipanco. Nad to kotanjo pa je vidna skoraj celotna pot proti Brdom in Debeli peči do Okrogleža. Tudi do Brd je precej varna pot pred plazovi , a vmes se preči krajšo strmino, kjer se teren dvigne za eno stopnjo nad to kotanjo pri Lipanci, kjer pa se lahko utrga kak manjši plaz. In ravno teh skorajda le nekaj metrov poti nam preprečuje, da bi se ob največji stopnji nevarnosti plazov podali proti Brdom. Zato so takoj po sneženju obljudene le Mrežce, ostali vrhovi pa še čakajo da se razmere malo umirijo. Panoramo krasi še zasneženi Stol ozadju, dvojnost slike pa poda kopna Ljubljanska kotlina na desnem rob

Čudovita s soncem obsijana kupola predvrha, ob poti pa nekaj malih macesnov, ki dajejo občutek da kar plavajo nad obzorjem. V ozadju je za grebenom Spodnji Bohinjskih gora nekaj kopastih oblakov, še dlje v ozadju pa še vedno nekaj cirusov in kopren.

Pa smo le na vrhu Mrežc. Kratek vzpon z Lipance nam, če gremo počasi, vzame manj kot eno uro, če smo hitri zgolj pol ure. A vseeno nam bogata pot ponudi toliko raznolikosti, kot da smo ves dan raziskovali zasneženo pokrajino. Zaobel vrh se proti Krmi prelomi v severozahodna ostenja teh gora. Pozimi ne smemo hoditi preblizu roba, kjer se zameti lahko hitro prelomijo in zgrmeli bi proti Krmi. Na vrhu je sneg od  postankov obiskovalcev lepo utrjen, da si lahko privoščimo zaslužen počitek in uživamo v prekrasnih razgledih. Veter se je tokrat precej umiril in sonce je ravno prav prijetno grelo v svežem, čistem in mrzlem zimskem zraku.

Lipanski vrh, tako kot mnogi vrhovi nad Pokljuko tudi zaobla kupola, je le nekaj metrov stran. A vmes zeva prava praznina, terena kar zmanjka. Greben prelamlja kakih 20 metrov globoka škrbina. Pot z varovali in jeklenicami, ki je poleti povsem običajna malo bolj izpostavljena pot med skalami v rušnatem svetu, je sedaj povsem pokrita s snegom.  Če je ne poznamo, si sploh ne moremo predstavljati, kje poteka. Še posebej, ko je sneg svež in suh nimamo tam kaj početi, saj bi skupaj s snegom hitro zgrmeli v globino. Še ko je sneg zares utrjen in nevarnost plazov minimalna, lahko grapo prečijo le gorniki z alpinističnim znanjem in vso potrebno opremo.

Fantastični razgledi na Ostenja Rjavine nad Krmo in Triglav v ozadju. Delno jih zakriva rob Mrežc, saj je nevarno hoditi preveč na rob, da bi ostenja ozrli v celoti. A tudi taki pogledi z nekaj tlemi pred nami so po svoje zelo lepi.

Lahko se ozremo tudi naprej po grebenu vrhov nad Pokljuko. Če se ozremo po robu grebena (zgoraj) ozremo za njim zgornji zatrep Krme, ki je večinoma skrita pod nami. V ozadju pa se bohoti tudi Triglav. Če pa postavimo ta greben v celoti pred nas, pa je pred nami zares prečudovit kader, kjer v ozadju vidimo tudi Viševnik in oba Draška vrha, pred njimi pa še zadnji zaobli vrh v tej vrsti, Debeli vrh.

Ko se naužijemo razgledov na vrhu, se podajmo stran po vzporedni liniji na nasprotni strani južnega grebenskega pobočja, da uzremo še nekaj novih utrinkov. Seveda jih spet ne bo malo. Ko se spustimo, vrh za nami zgleda bolj zaobljen s te strani kot ob vzponu (zgoraj). Od strani pa sedaj lahko gledamo kupolo predvrha z robom obzorja tik za njim v ozadju (spodaj).

Pogledi se nam bodo ob spustu po vzporedni liniji seveda ves čas vračali navzgor, da ujamemo še utrinke s te smeri. To so osameli mali macesni nasproti predvrha. Tudi v tej smeri je nekaj smučin, za nami pa se je ustvaril tudi sled krpelj.

Ponovno posamezna drevesca krasijo panoramo pobočja z gorami v ozadju, kjer se bohotita Triglav in Rjavina.

S te smeri je prav čudovit pogled na kupolast predvrh (zgoraj) in valovit svet pod njim (spodaj). Z nekaj vidnega roba obzorja in cirusi v ozadju so s smeri prečno na sonce sedaj drugačni kontrasti, posamezna pritlikava drevesca pa lepo polnijo zasnežene kupole. Izmenjujejo smreke in macesni.

Nižje ponovno predemo med nekoliko večja mala drevesa, razpršena po odprti belini grebenskega pobočja. Prevladujejo sedaj macesni.

Ko so posamezni mali macesni a robu pobočja že nekoliko večji, pogledi za nami pa bolj odprti, so utrinki še lepši. Sedaj je v centru za macesnom skrit Debeli veh, Triglav pa se dviga desno nad njim, a še se vidi rob, za katerim je Krma, ki ne daje vtis zlitosti s Triglavom v ozadju. Levo tik ob njim pa ob Draška vrhova.

Po prečenju prve razpršene skupine malih macesnov se svet spet bolj odpre, pred nami levo je spet ena manjša kotanja, drevesa pa lepo poraščajo s te strani kar precej kupolasto pobočje.

Ko drevesa na robu pobočja postajajo večja in jih je po več skupaj, se gore v ozadju zakrivajo za njimi. Sedaj se izmenjujejo smreke in macesni, med njimi pa tokrat kukata ven oba Draška vrhova (zgoraj). Ponekod pa še vedno prevladujejo macesni, med katerimi s gore v ozadju malo bolj odkrijejo (spodaj).

Novi fantastični utrinki zaobljenega roba pobočja s povsem v belo odetimi drevesi, gore v ozadju pa so se skrile za njimi. Sneg se lepo iskri v siju sončne svetlobe. Drevesa že dosegajo višino najstnikov. Sonce s strani meče dolge sence.

Eden najlepših utrinkov dneva med drevesi. Soseda smreka in macesen kot brat in sestra dvojčka stojita drug ob drugem. Za njima je še nekaj macesnov. Nebo za njima je res polne temno modre barve, drevesa pred njima pa mečejo nekaj pasov senc proti njima.

Ponovno smo v mozaiku med strnjenimi skupinami najstniških macesnov, ki so že večji, a ne dosegajo še polne višine. Tudi na tem delu pobočja je nekaj smučin, a manj kot v smeri, po kateri smo se vzpenjali. Gre za večinoma smučine med spustom. Enkrat so poljane pred nami povsem obsijane s soncem, drugič pa drevesa ob nami mečejo dolge sence na to belino.

Kako uravnan pa sedaj zgleda pobočje s strani s te smeri. Za robom je že strnjen macesnov gozd. Znak, da se bomo tudi mi kmalu vrnili vanj.

Že zadnji pogledi na prekrasen mozaik najstnikov nad nami s sedaj že polno smučinami vse povsod.

Nato pa se spustimo nazaj v redek gozd med odrasle macesne. Kako lepo se nam blešči svetloba, če se obrnemo proti soncu.

Na pobočju skozi gozd se še pojavijo odprta mesta in izkoristimo jih za razglede na nasprotni strani Lipance proti Brdom.

Med kupolastim valovitim terenom uzremo tudi take utrinke manjših smrek med macesni na odprtih mestih gozda.

Pa še fantastičen pogled na kotanjo Lipance, preden se vrnemo do koče, ki je spodaj desno. Tu spodaj je nekaj macesnom veter vendarle spihal sneg z vej.

Pa se naužijmo še prekrasnega amfiteatra na Lipanci za konec, ko je nebo povsem modro, sedaj brez oblakov. Na teh dveh slikah je v ozadju krajša strmina, ki jo moramo prečiti za poz proti Brdom in Debeli peči. Takoj po sneženju je glavni razlog, zakaj tudi tja še ni zgaženo. Razbrazdan svet krasi zasnežen redek mešan gozd smrek in macesnov.

Najlepši amfiteater nad Lipanco pa sta seveda Mrežce in Lipanski vrh (levo na zgornji sliki). Desno (na spodnji sliki na sredi) pa ga zaključuje vzpetina z imenom Kredarica. Da, vzpetina, pri kateri se nahaja znamenita koča pod Triglavom ni edina s tem imenom v naši gorah. Kredaric imamo več.

Še pogledi skozi okno pod Lipanco med pobočjema dolinice na Pokljuko, kjer se nam na sredi pohoti planina Zajavornik. Med mnogimi smučinami se bomo spustili nazaj v te goste pokljuške smrekove gozdove in zapustili to prekrasno pravljico nad Lipanco.

Če je Kriška gora v zasneženih obdobjih zime dežela snežne vile, pa so Mrežce še ena njena rezidenca in ponovno se ji zahvaljujem za še eno fantazijo!

Do prihodnjič, Aljaž